Ko govorimo o podnebnih spremembah, pogosto ne razumemo najbolje, kaj pomeni blaženje podnebnih sprememb in kaj prilagajanje nanje. Še posebej, ker mnogi ukrepi učinkujejo na obeh poljih. Zato smo zadnjega v ciklu podnebnih izobraževanj v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor namenili prilagajanju na podnebne sprememb in je potekal dan pred sprejemom nove Strategije prilagajanja v EU.
Področje sta predstavili Barbara Simonič, strokovnjakinja za prilagajanje iz Ministrstva za okolje in prostor (Sektor za okolje in podnebne spremembe, Oddelek za podnebne spremembe) in Barbara Medved-Cvikl iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Sektor za trajnostno kmetijstvo, Oddelek za sonaravno).
Barbara Simonič je uvodoma predstavila, kaj pomeni prilagajanje na podnebne spremembe – to so ukrepi in politike za načrtno zmanjševanje ranljivosti in povečevanje odpornosti na zaznane ali pričakovane vplive podnebnih sprememb. Gre za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, ki jih generirajo toplogredni plini v ozračju. Dočim je učinek blaženja podnebnih sprememb (zmanjševanja izpustov emisij toplogrednih plinov v ozračje) odvisen od skupnega prizadevanja in delovanja vseh držav, je prilagajanje povsem odvisno od nas. Vsaka država lahko poskrbi za ukrepe prilagajanja na svojem območju, glede na značilnosti tega območja in naravo učinkov podnebnih sprememb. Na podlagi Pariškega sporazuma so se države zavezale krepiti sposobnost za prilagajanje podnebnim spremembam in odpornost proti podnebnim spremembam.
Kako se torej tega lotevamo v Sloveniji? Upoštevati moramo umeščenost Slovenije v širši evropski prostor, ki določa usmeritve tudi na tem področju. O stanju podnebja poroča Evropska okoljska agencija, na nacionalni ravni pa podatke o preteklem in pričakovanem podnebju pripravlja ARSO, ki je pripravilo tudi vrsto podatkov o projekcijah podnebnih sprememb za Slovenijo. Za načrtovanje ukrepov prilagajanja je potrebno opredeliti ranljivost, v okviru katere ocenjujemo izpostavljenost, občutljivost in prilagodljivost ter tveganja. Povprečna temperatura se v Sloveniji hitreje dviguje, saj je območje države pretežno kopno. Pogostejši bodo vročinski valovi in suše, predvsem pa se veča nevarnost poplav kot posledica pogostejših intenzivnih padavin. Od leta 2007 so se velike poplave pojavile skoraj vsako leto. Poplave so bile ocenjene tudi kot najbolj pomembno tveganje za nesreče v zadnji Državni oceni tveganj za nesreče. Te v okviru ocenjevanja tveganj pripravlja Uprava RS za zaščito in reševanje.
Čeprav mogoče na prvi pogled ni opazno, se na področju prilagajanja v Sloveniji stvari vseeno premikajo. Sprejet imamo Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, pripravljene so Strokovne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo v Sloveniji (oboje dostopno na spletni podstrani Ministrstva za okolje in prostor o prilagajanju). Nacionalni program varstva okolja za obdobje 2020 – 2030 določa ukrepe za doseganje ciljev prilagajanja podnebnim spremembam (Preglednica 12). V okviru Konvencije županov za podnebne spremembe in energijo se spodbuja občine k pripravi Trajnostnih energetsko podnebnih akcijskih načrtov (SECAP), h kateri pristopajo posamezne občine ali regije, ki se s podpisom zavežejo k sprejemu teh načrtov (npr. za Gorenjsko). V kontekstu mednarodnih aktivnosti na področju prilagajanja bo letos medvladno telo za podnebne spremembe (IPCC) v okviru šestega Ocenjevalnega poročila (6AR) pripravilo novo poročilo o vplivih, prilagajanju in ranljivosti. Tudi Evropski zeleni dogovor temu posveča veliko pozornost. Sprejeta je bila prenova strategije prilagajanja v EU. Veliko se dela tudi na izboru tistih dejavnosti, ki prispevajo ali ne prispevajo k podnebnim spremembam (na podlagi Uredbe 2020/852), saj se določa merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna. Na podlagi Uredbe 525/2013 države članice tudi poročajo o prilagajanju – naslednje poročilo bo dostopno v marcu na spletni strani EEA Climate Adapt (poročila). Za boljše prilagajanje pa je potrebno več povezovanja z zasebnim sektorjem in lokalno ravnjo ter vzpostavitev rednega sodelovanja raziskovalcev in odločevalcev, je na koncu poudarila ga. Simonič.
Kaj se dogaja na področju prilagajanja v kmetijstvu, ki se je prvo začelo prilagajati na podnebne spremembe, je predstavila Barbara Medved-Cvikl. Na podnebne spremembe, ki se že dogajajo so agroekosistemi najbolj občutljivi, tako na spremembe temperatur, padavinskih vzorcev in škodljivce. Koncentracija CO2 v ozračju bo sicer še nekje do 2030 izboljševala fotosintezo in s tem prispevala k več pridelkom, po 2030 pa lahko pričakujemo pridelavo manjših količin hrane. Prilagajanje na podnebne spremembe se v kmetijstvu dogaja v kontekstu strukturnih težav kmetijstva, zato je potrebno veliko znanja in svetovalne pomoči, da se zgodijo potrebne spremembe v praksi. Tradicionalno je kmetijstvo prepleteno z ohranjanjem narave, zato je uravnovešanje ukrepov v tem sektorju še posebej občutljivo. Kljub temu je bilo kmetijstvo prvo v državi, ki je sprejelo strateške usmeritve za prilagajanje (Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam in akcijski načrt za 2010 in 2011).
Slovenska kmetijska politika je tudi del Skupne kmetijske politike EU, ki v prihodnjem obdobju posveča večjo pozornost podnebnim spremembam in tudi prilagajanju nanje. Poskrbeti bo potrebno za pravičen prehod, ki bo zadostil ciljem zelenega, digitalnega in podnebno nevtralnega kmetijstva. Osnovni programski dokument, ki bo vodilo za Slovenijo v tem obdobju je Resolucija »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021”. Dejanski ukrepi in financiranje teh pa poteka skozi Program razvoja podeželja (za novo programsko obdobje se še pripravlja).
Glavni ukrepi prilagajanja na področju kmetijstva so namakanje in ukrepi omilitve tveganj, kot je zavarovanje kmetijske proizvodnje, izplačilo predplačil, možnost različnih pomoči ob izrednih dogodkih, varstvo pred točo, spodbujanje gojenja avtohtonih in tradicionalnih pasem in petletno kolobarjenje. Poleg tega se izvajajo tudi mehki ukrepi strokovnega raziskovanja, svetovanja, izobraževanja in osveščanja. Eden izmed ključnih ukrepov pa je ekološko kmetijstvo. V Sloveniji trenutno zaseda 10% kmetijskih površin, predvsem na hribovitih in travnatih območjih. Evropski zeleni dogovor močno spodbuja ekološko kmetijstvo (po katerem je na s strani potrošnikov tudi vse večje povpraševanje) in cilja na povečanje tega na vsaj 25% površin v državah članicah.
Predavateljica je na koncu predstavila izzive, ki čakajo slovensko kmetijstvo tako pri pripravi novih programov in ukrepov ter njihovi izvedbi v praksi, kar si lahko ogledate v njeni predstavitvi. Informacije o prilagajanju v kmetijstvu pa so dostopne tudi na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Podnebne spremembe in obvladovanje tveganj.
Izkazalo se je, da je bil čas, namenjen tej obširni in kompleksni temi, kar prekratek in se bo treba o tem, na različnih ravneh in z različnimi deležniki še veliko pogovarjati in skupaj ustvarjati dobre prakse.
Predstavitev Barbare Medved Cvikl
Izobraževanje je namenjeno članic Mreže za prostor in drugim, ki jih zanimajo podnebne spremembe v kontekstu urejanja prostora. Izobraževanje je del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe.
