Čeprav se okoljski odtis Slovenije ni povečal, se je zmanjšala globalna biokapaciteta (povzeto od GFN). Upoštevajo se podatki za nekaj let nazaj (letos za leto 2014, lani za 2013), ker je to statistika na globalni ravni. Okoljski odtis je najširše uporabljan sintezni kazalnik okoljskega razvoja, ki se uporablja za spremljanje okoljske dimenzije trajnostnega razvoja. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani in ohranjanje njegovega življenjskega sloga ter odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V njegovi strukturi je največ ogljičnega odtisa, zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Sledita mu biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter odtis infrastrukture, to je pozidanih površin (UMAR, 2017).
Slovenija je s sprejemom Strategije razvoja Slovenije (SRS) do leta 2030 (december 2017) naredila velik korak naprej v smislu spremljanja okoljske dimenzije trajnostnega razvoja, saj je ekološki/okoljski odtis umestila med vodilne kazalce za spremljanje stanja naravnih virov. Pri tem si je Slovenija zastavila tudi cilj, da se do leta 2030 zmanjša ekološki/okoljski odtis Slovenije za okoli 20 odstotkov (od 4,7 gha/osebo (podatek za leto 2013) do 3,8 gha/osebo v letu 2030). Cilj zmanjšanja ekološkega/okoljskega odtisa je vključen tudi v predlog Nacionalnega programa varstva okolja (NPVO).
* * *
Via:: MOP PR
