Izjemno žalosten in tragičen dogodek smrti dveletne deklice bo ponovno odprl mnoga vprašanja, kdo bi moral kaj storiti oz. kje je sistem ponovno zatajil. Ljudje zlahka iščemo krivce v institucijah in zakonskih pomanjkljivostih, vse premalo pa se zavedamo, da imamo v Sloveniji poleg zakonodaje, ki ureja sistemski odziv na nasilje v družini, tudi zelo jasno zakonsko določbo, da ima dolžnost prijave vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja v družini.
Namen te določbe iz 2. odstavka 6. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini je popolnoma jasen: nasilje v družini ni zasebna stvar, njegovo preprečevanje je družbena odgovornost – vsi smo odgovorni za to, da preprečujemo nasilje v družini in se nanj odzovemo, po zakonu pa smo odgovorni vedno, kadar obstaja sum, da je žrtev otrok.
Nov predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki naj bi bil sprejet letos, izrecno prepoveduje telesno kaznovanje otrok in ponižujoče ravnanje z njimi ter to opredeljuje kot vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega, spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode. Predlog zakona torej z vpeljavo te spremembe kaže na to, da tega problema do sedaj nismo ustrezno reševali in ga je potrebno še natančneje normativno urediti.
V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini je 5. člen, ki določa dolžnost prijave še nekoliko razširjen in se bo v primeru sprejetja zakona glasil: »Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase.«
Zadnjega primera smrti deklice ne želimo izpostavljati kot primer, ko je okolica zatajila, saj za to ni dovolj podatkov, gotovo pa je, da se žal šele ob takšnih primerih odprejo vprašanja, na katera bi morali že zdavnaj imeti odgovore in ustrezno zaščititi žrtve nasilja v družini.
Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, opozarja: »Varstvo pravic in zaščita otroka je v prvi vrsti odgovornost države, vendar državo tvorimo ljudje, zato moramo tudi sami prevzeti odgovornost. To predvsem pomeni, da si kot sosedje ne smemo zatiskati ušes pred kriki in stalnim jokom iz sosednjega stanovanja, da se kot znanci ali prijatelji družine ne smemo slepiti, da bosta partnerja nasilno razmerje ali zanemarjanje otroka uredila sama, in se zavedati odgovornosti, ki nam jo nalaga zakon – nasilje nad otroki moramo prijaviti.«
Via:: PiC RSS
