Kaj je urbano kmetijstvo?
Urbano kmetijstvo ni samo vrtičkarstvo, temveč je širši pojem, ki sicer nima enotne definicije. V najširšem smislu pa predstavlja pridelovalno aktivnost znotraj in v okolici mest. Gre predvsem za pridelavo in distribucijo hrane iz rastlinskih kultur, lahko pa gre tudi za živinorejo, ribogojstvo…. Ravno mestno okolje pa je tista ločnica, ki urbano kmetijstvo ločuje od ruralnega. V okviru urbanega kmetijstva lahko ločujemo različne tipe in sicer mikrokmetovanje v bivališčih in okoli njih (vrtovi okoli hiš), mestni vrtički (vrtičkarstvo na javnih ali poljavnih površinah), institucionalno vrtičkarstvo (v okviru šol, bolnišnic, domov za starejše, zaporov), majhna (pol)komercialna hortikulturna dejavnost ali živinoreja in ribogojstvo (za namene samooskrbe revnih urbanih in primestnih malih kmetovalcev), specializirano urbano kmetijstvo in gozdarstvo (gojenje rož lončnic, drevesnih nasadov) in še nekatere druge oblike. V Sloveniji je tradicionalno najbolj živo mikrokmetovanje, to je vrtičkanje na vrtovih naših lastnih hiš in pa vrtičkarstvo na mestnih vrtičkih. Včasih bolj živo je bilo tudi institucionalno vrtičkarstvo.
Vrtičkarstvo na javnih površinah
Problem v urbanih okoljih predstavlja vrtičkarstvo na javnih površinah, ki je nekako samoniklo in praviloma ni urejeno oziroma legalno, saj vrtičkarji večinoma zasedajo javne zelene površine brez morebitnega predhodnega prostorskega načrtovanja lokalne skupnosti in brez kakšnih dogovorov. Ker vrtičkarska dejavnost ni ustrezno opredeljena v prostorskih načrtih ali pa za to ni namenjenih (dovolj) območij, so se vrtičkarska območja spontano širila. Rešitev tega problema pa ni v preganjanju in ukinjanju vrtičkov, temveč je potrebno pristopiti k urejanju te dejavnosti tako, da jo bodo zainteresirani lahko izvajali v nekih dogovornih okvirih. Najprej je potrebno to predvideti v prostorskih načrtih, saj je vrtičkarstvo v mestu en izmed povsem legitimnih rab javnega prostora. Nadaljnji korak pa je naredila Mestna občina Ljubljana, ki sprejela Odlok o urejanju in oddaji vrtičkov v zakup in Pravilnik za urejanje območij vrtičkov v Mestni občini Ljubljana. Na tak način so vzpostavljeni dobri temelji za ohranjanje in nadaljnji razvoj vrtičkarstva, ki ima svoj družbeni pomen in ugoden vpliv tako na nivoju posameznika kot širše družbe. Skozi to pa se kaže tudi, da je urbano kmetijstvo kot doslej neformalizirano dejavnost vendarle potrebno do določene mere regulirati, saj je neizbežno in perspektivno dejstvo urbanega bivanja.
Vrtičkarstvo na kmetijskih površinah
Poleg vrtičkarstva na javnih površinah pa je v Sloveniji živo tudi vrtičkarstvo na kmetijskih površinah. To področje pa je mnogo bolj regulirano, sicer ne v smislu regulacije dejavnosti vrtičkarstva, temveč razpolaganja s kmetijskim zemljiščem. Temeljna pravila določa Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki določa, da se že v prostorskem aktu kmetijska zemljišča razvrstijo v trajno varovana in ostala kmetijska zemljišča. Glede na to so že določene vrste možnih posegov pa tudi vrste pomožnih kmetijskih objektov, ki se lahko postavijo na teh zemljiščih. Kmetijska zemljišča je potrebno uporabljati v skladu z njihovim namenom. Lastnik, zakupnik (najemnik) ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča pa mora zemljišče obdelovati kot dober gospodar, preprečevati zaraščanje kmetijskih zemljišč, uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode kmetovanja za preprečitev zbitosti, erozije in onesnaževanja tal. Nadzor nad tem izvaja kmetijska inšpekcija.
Zakup (najem) kmetijskih zemljišč
Kmetijsko zemljišče se zakupi (najame) z zakupno pogodbo, ki mora vsebovati vse bistvene elemente take pogodbe (podatki o zemljišču, namen in doba zakupa, višina zakupnine in določilo ali se zakupna pravica podeduje). Doba zakupa mora ustrezati namenu rabe in zakon odloča minimalne dobe (25 let za osnovanje vinograda, 15 let za osnovanje nasada hitrorastočih listavcev, 10 let za druge namene). Zakupnina pa ne sme biti določena v obliki dela na kmetiji zakupodajalca ali v obliki deleža od pričakovanega pridelka oziroma predvidenega prihodka – taka pogodba bi bila nična. Posebnost zakupa kmetijskega zemljišča je postopek, ki je smiselno enak prodaji kmetijskega zemljišča. To pomeni, da mora lastnik dati ponudbo za zakup na upravni enoti, ki ponudbo javno objavi. Prednostno pravico do zakupa imajo zakupnik ali zakupnik sosednjega zemljišča, kmet mejaš, drug kmet, kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jih je zemljišče potrebno za opravljanje kmetijske dejavnosti. Tisti, ki želi zakupiti, poda izjavo o sprejemu ponudbe v roku 30 dni od dneva objave. Po poteku roka upravna enota obvesti vse sprejemnike ponudbe in lastnika o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku. Oseba, ki dejansko potem sklene z lastnikom zakupno pogodbo zaprosi upravno enoto za odobritev posla. Upravna enota o tem izda odločbo. Zakupna pogodba se vknjiži v zemljiško knjigo.
Pomožni kmetijski objekti – lope
Predvsem v urbanem okolju vrtičkarji na svoji9h vrtičkih radi postavijo lope, ki jih potrebujejo za spravilo orodja, ker pa pogosto živijo v stanovanjskih blokih, pa težijo tudi k temu, da je objekt funkcionalne za daljše prostočasno zadrževanje na svojem vrtičku. Ti objekti pa so ravno najbolj sporni in dejansko nelegalni. Zakon o graditvi objektov točno določa, katere objekte je možno postavljati na podlagi gradbenega dovoljenja in katere brez. Brez gradbenega dovoljenja je možno postavljati takoimenovane enostavne objekte. Vendar pa mora biti njihova postavitev v skladu z občinskim prostorskim načrtom. Z lokacijsko informacijo, ki jo lahko pridobimo na občini, izvemo, katere objekte je dopustno postavljati na katerem zemljišču. Kateri so enostavni objekti določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost. Prav na kmetijskih zemljiščih pa je dopustno postavljati samo pomožne kmetijske objekte. Tako določa že Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki na trajno varovanih kmetijskih zemljiščih dopušča zgolj postavitev rastlinjakov, ograje za pašo živine, obore za rejo divjadi, ograje za trajne nasade in opore za mrežo proti toči. Na ostalih kmetijskih zemljiščih pa so možni vsi pomožni kmetijski objekti. Po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost so to: kozolec, kmečka lopa, rastlinjak, silos, skedenj, senik, gnojišče, zbiralnik gnojnice, vodni zbiralnik, betonsko korito za zbiranje vode za namakanje, poljska pot in gozdna cesta, grajena gozdna vleka, obora za rejo divjadi. Uredba podrobneje določa tudi potrebne lastnosti teh objektov.
