Ko se vozimo po mestih, pa še bolj po podeželju, nam je pogosto moteče nenehno vsiljeno oglaševanje, neskončne vrste reklamnih plakatov, katerim smo podvrženi dan na dan, ko se na primer vozimo v službo. Še bolj moteče je to zato, ker jih ne moremo izklopiti, kot lahko ugasnemo televizor ali računalnik. Tako se vprašamo, kakšna pravna ureditev podpira ta masovni reklamni napad, ki pogosto ni niti estetski, niti se ne sklada z urbanim prostorom, kaj šele z naravo. Ugotovimo lahko, da kar nekaj predpisov ureja reklamne panoje, odločilnega pomena pa je Zakon o graditvi objektov z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.
Ker je neprestani pritisk oglasnih sporočil lahko moti zbranost pri vožnji, deloma to ureja Zakon o cestah po katerem je postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja prepovedano, razen za objekte za obveščanje in oglaševanje, če Direkcija za ceste izda soglasje. Policija pa lahko odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov. To je dobra ureditev, vprašanje pa je izvajanja nadzora nad tem – ali so vsi obstoječi reklamni objekti res izven območja državne ceste, kot ga določa zakon, ali imajo dovoljenja Direkcije za ceste, koliko policija odreja odstranitev takih objektov. Nadalje so po zakonu na občinskem nivoju posegi v določeni varovalni pas občinske ceste dovoljeni s soglasjem upravljalca občinske ceste, ta pa mora pri izdaji dovoljenja med drugim paziti tudi »na videz«.
Glede na to, da je pri gradnji objektov zaradi krajini ali okolici primerne ureditve, pogosto investitor omejen tudi z možnimi barvami fasade, se postavlja vprašanje, kako je to urejeno za plakatne panoje, katerih vsebina-površina lahko ruši meje te estetike. Zato bi domnevali, da bi bilo tudi za reklamne ponoje potrebno izpolnjevati neke zahteve. Zakon o graditvi objektov določa obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov (zahtevnih, manj zahtevnih), nekoliko enostavnejšo pridobitev gradbenega dovoljenja pa za nezahtevne objekte. Za enostavne objekte pa gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ti se smejo postaviti le skladno s prostorskim aktom, v nasprotnem primeru lahko sledi globa za prekršek. Ključnega pomena je zato uvrstitev reklamnih panojev v tip gradnje. To ureja še veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost. Ta je dejansko prvotno (Uradni list RS št. 37/2008) opredelila reklamni pano kot nezahteven objekt, ki mora izpolnjevati določene pogoje, torej bi tak objekt moral skozi postopek pridobitve enostavnješega gradbenega dovoljenja, torej skozi preverjanje nekaterih pogojev. S prvo (in edino spremembo) uredbe (Uradni list RS št. 99/2008) pa je po samo pol leta oglaševalski objekt prešel med Urbano opremo, ki pa je enostaven objekt. Ta mora biti torej skladen zgolj s prostorskimi akti. Pri tem je treba povdariti, da se je sprememba uredbe nanašala zgolj na prenos oglaševalskih objektov iz nezahtevnih objektov v urbano opremo. To pomeni, da je za tem stal močan kapitalski interes, ki si je očitno podredil političnega.
Sedaj je v postopku sprejema povsem nova Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost skupaj z Navodili za razvrščanje objektov glede na zahtevnost gradnje (v javni razpravi sta bila v septembru in oktobru 2011), ki ima povsem novo metodologijo razvrščanja objektov. Tako so objekti za oglaševanje “skriti” v navodilih za razvrščanje objektov glede na zahtevnost gradnje med Pomožnimi objekti v javni rabi, kjer se razvrščajo do višine 5 m med enostavne objekte, nad 5 m pa med nezahtevne objekte.
O plakatiranju pa bolj ali manj neposredno govorita še Zakon o financiranju občin in zakon o volilni kampanji. Zakon o financiranju občin določa, da lahko občina predpiše občinsko takso za oglaševanje na javnih mestih. Zakon o volilni kampanji, pa določa, da je lepljenje in nameščanje plakatov z volilno propagandnimi sporočili dovoljeno na plakatnih mestih, ki jih določi občina in sicer za brezplačno uporabo. Lahko pa določi tudi dodatna plakatna mesta, ki so organizatorjem volilne kampanje na razpolago le pod določenimi pogoji in proti plačilu. Občina mora najkasneje 60 dni pred dnevom glasovanja javno objaviti pogoje za pridobitev pravice do uporabe plakatnih mest. Plakatiranje izven tako določenih mest pa je dovoljeno s soglasjem lastnika oziroma upravljalca reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč, pri čemer se ne sme zaračunavati nobenih komunalnih taks ali drugih pristojbin. Najkasneje v 15 dneh po dnevu glasovanja pa morajo organizatorji volilne kampanje odstraniti vse plakate in druga volilno propagandna sporočila. Tako občine z odloki sprejemajo tudi svoja pravila o plakatiranju, kjer urejajo način plakatiranja, plakatiranje v okviru volilnih kampanij in o morebitni občinski taksi za plakatiranje.
Pravne podlage, kakršne so, tako omogočajo nadaljnji razcvet oglaševalskih objektov brez kritične presoje glede njihove umeščenosti v urbani prostor.
