Konec septembra sta Zveza društev upokojencev Slovenije – ZDUS in Agencija za varnost prometa – AVP na 17. Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani organizirala okroglo mizo o starejših kot pešcih. Namen organizatorjev je bil opozoriti na to, da so starejši ena najbolj ogroženih skupin v prometu in začeti široko razpravo o tem, kako je možno poskrbeti za izboljšanje njihove varnosti.
Pogovor je vodil Andrej Jus, na okrogli mizi pa so sodelovali: mag. Igor Velov, director Agencije za varnost prometa, dr. Majda Zorec Karlovšek iz Združenja za forenzično toksigologijo, mag. Ivan Kapun iz Generalne policijske uprava RS, dr. Luka Mladenovič iz Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Branko Celar iz Gorenjske pokrajinske zveze društev upokojencev, mag. Goran Jovanovič iz Zavod za prometno varnost in dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora.
Udeleženci so izpostavili dejstvo, da so starejši v prometu manj varni od drugih skupin prebivalcev, opozorili na veliko število poškodovanih in smrtnih žrtev zaradi spreminjanja psihofizičnih sposobnosti in težav pri sledenju novim prometnim predpisom, na primer vožnji skozi krožišča. Izpostavljene so bile potrebe po dodatnem izobraževanju in osveščanju starejših o varnosti, vpliv jemanja zdravil na vedenje v prometu in pomen preverjanja varnosti posameznih prometnih ureditev, tudi pomen načrtovanja prometnih ureditev za zagotavljanje varnosti. Posebej je bilo poudarjeno, da so številne slovenske občine v zadnjem letu izdelale celovite prometne strategije, ki se vse osredotočajo tudi na peš promet in vključujejo ukrepe za izboljašnje infrastrutkure za hojo. Prav celovito načrtovanje in povezovanje ukrepov na ralzičnih podorčjih sta bila predstavljena kot ključna za izobljšanje varnosti starejših pešcev.
V razpravi smo izpostavili, da s starostjo hoja postaja vse pomembnejša prometna praksa kar skupaj s siceršnjimi prizadevanji za trajnostno mobilnost, ki prav tako promovirajo več hoje, koelsarjenja in uporabe javnega potniškega prometa predstavlja predstavlja nove izzive. Starejši hodijo več kto druge skupine prebivlacev, ker so v to po svoje primorani in zato, ker imajo za hojo več časa, ker je hoja koristna za zdravje, ker jim je hoja v veselje in ker jim ponuja tudi svojevrstno družabno izkušnjo. Koristi hoje za starejše so vsestranske, vsakodnevna hoja prispevajo k temu, da dalj časa ostanejo neodvisni in zadrži pojav demence. Pri hoji so si starejši v marsičem podobni z drugimi skupinami prebivalcev, ki hodijo, hkrati pa so očitno bolj ogroženi, večkrat so udeleženi v nesrečah, s hujšimi posledicami v prometu. Razlogi za to so deloma povezani s psihologijo staranja, saj se kot starejši v prometu menda obnašamo tako kot smo se tudi sicer in ne upoštevamo nujno tega, da smo pri gibanju upočasnjeni, da morda slabše slišimo ali vidimo. Raziskave kažejo, da ljudje potrebujemo več, tudi deset let, da se prilagodimo spremembam svojih psihofizičnih sposobnosti.
Podaljševanje življenjske dobe vpliva na povečanje števila starejših pešcev v prostoru. Ob tem so zanimive ugotovitve londonskega prometnega urada (Older Pedestrians in Road Safety), ki razkirvajo, kako se je treba spopasti z novimi okoliščinami, da bodo ukrepi za izboljšanje pogojev za hojo dosegli namen. Raziskava na primer kaže, da se starejši pešci čutijo bolj ogrožene od drugih udeležencev v prometu in od nevarnih tlakovanih površin kot od nevrnosti prečkanja cest. Dejstvo je, da ljudje ceste prečkajo vse življenje in se v starosti ne ozirajo dosti na spremembe v prometnih ureditvah, radi vztrajajo v svojih navadah in tudi neformalno prečkajo ceste, kjer se jim zdi primerno in ne kjer so urejeni prehodi. Prav tovrstno rizično vedenje je pogost vzrok za hujše vrste nesreč. Ob tem pa je zanimivo, da starejši pešci zelo dobro razumejo, kaj je lahko nevarno in nedvoumno prepoznavajjo rizično ravnanje drugih skupin udeležencev v prometu. Londonski prometni urad na podalgi svojhiizkušenj s precej ponesrečenim in zelo kritiziranim prospektom za varnsot starejših pešcev priporoča zelo spoštljivo, informirano in odločno ukrepanje pri naslavljanju problemov varnosti starejših v prometu. Dobro je upoštevati, da starejši sebe ne dojemajo kot drugačnih, bolj ranljivih od ostalih in se zelo slabo odzivajo na pokroviteljsko obravnavo; da ne marajo, da se jih obravnava kot starejše.
Okrogla miza se je po svoje navezala tudi na posvet o hoji, Vsi hodimo, ki ga je IPoP organiziral s pomočjio Eko sklada konec avgusta v Novem mestu in na druga prizadevanja za popularizacijo hoje kot vsakdanje prometne prakse. ki kažejo na pomen povezane obravnave vseh skupin pešcev pri izvajanju organizacijskih in prostorskih ukrepov. Tako kot se na primer to dogaja pri organizaranju peš hoje otrok v šolo. Kot je bilo poudarjeno tudi v Novem mestu je hoja povezana z veliko skupinami prebivalcev, za katere so druge prometne prakse manj primerne, to so otroci, mladi, osebe brez osebnih avtomobilov ter starejši in predstavniki vseh skupin prebivalcev z različnimi oblikami oviranosti, ki so omejeni pri samostojni rabi avtomobila. Hoja za to naraščajočo skupino prebivalcev predstavlja ključno prometno prakso, omogoča ji samostojnost in kakovost bivanja. Prav ugotovitve o velikem številu prebivalcev, ki so odvisni od pogojev za hojo postavlja v nov kontekst tudi prizadevanja za hodljivost kot značilnost urbanega okolja, da je po njem mogoče z lahkoto, brez neptorebnih ovinkov in petiranega truda hoditi peš. Če vključimo peš hojo in hodljivost med merila za načrtovanje kakovosti bivanja, sprožimo s tem tudi potrebe po peš dostopnih programih in strotivah ter zaženemo proces ponovnega približevanja dejavnosti uporabnikom in mešanja dejavnosti v urbanem okolju. Kot je nedavno poročal The New York Times je prav tako urbano okolje, hodljivo in živahno, tudi idealno za naše staranje in dolgoživo družbo.
Via:: IPoP RSS
