Veliko nezadovoljstva povzročajo neželene gradnje v bližnji soseščini. Ko se nekaj začne dogajati na terenu, se bližnja soseska začne zanimati za projekt in skuša vplivati na morebitno ustavitev tega. V fazi gradnje je to že prepozno. Zavedati se moramo, da se vsaka gradnja začne dejansko s prostorskim načrtovanjem. Na nivoju občine imamo tako občinski prostorski načrt in, kot podlaga za gradnjo pomembnejši, občinski podroben prostorski načrt. Ti načrti se sprejemajo na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju. V postopku sprejema ima po zakonu javnost malo možnosti vplivanja na vsebino prostorskih aktov, saj lahko podaja le predloge in pripombe na osnutek načrta, ki mora biti javno razgrnjen najmanj 30 dni, v tem času pa mora biti izvedena tudi javna obravnava. Pripravljalec plana se mora sicer opredeliti do podanih pripomb in predlogov, vendar pa jih ni dolžan upoštevati. Večina pripomb tako ni sprejetih, deloma tudi zato, ker je načrt že v zaključni fazi in bi bilo stroškovno in časovno prezahtevno, da bi se priprava načrta zaradi pripomb vračala v zgodnejše faze. Ta problem obstaja zato, ker zakon ne predvideva, tako kot bi moral, zgodnjega vključevanja javnosti v proces nastajanja načrta, ko so vse možnosti še odprte. Veliko bolje je to uredil Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, ki predvideva sodelovanje javnosti v treh fazah od začetka preko izbire variant do končnega osnutka. Ker javnost tako na občinsko planiranje nima večjega vpliva, se pogosto zgodi, da skuša s pravnimi sredstvi doseči razveljavitev določenega načrta, ker je bodisi formalno (ni skladen z zakoni) ali vsebinsko neprimeren. Ker občinski prostorski načrt sprejme občinski svet kot splošen akt, je glede takega akta na podlagi Zakona o ustavnem sodišču možno zahtevati presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč presoja tudi skladnost splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi. Pred Ustavnim sodiščem lahko sprožijo tak postopek nekatera državna telesa (npr. državni zbor, državni svet, vlada, varuh človekovih pravic,…), lahko pa tudi posamezniki, če izkažejo svoj pravni interes. Po Zakonu o ustavnem sodišču je pravni interes izkazan, če splošni akt, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
V praksi je tako ravno izkazovanje javnega interesa za posameznike največja ovira pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa je Ustavno sodišče že pred leti zavzelo stališče, da za izpodbijanje akta, ki še ne učinkuje neposredno na pobudnika, ne more biti izkazan pravni interes za izpodbijanje. Po mnenju Ustavnega sodišča se lahko vloži pobuda za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamičen akt in to hkrati z ustavno pritožbo (odločba U-I-275/07).
Glede občinskih prostorskih aktov zato velja, da bi moral potencialni pobudnik najprej vstopiti kot stranski udeleženec v postopek izdaje gradbenega dovoljenja glede gradnje objekta, kateri bi sicer nasprotoval na podlagi prostorskega načrta, nato pa v tem postopku izkoristiti vsa pravna sredstva. Ves čas, že ob vstopu v postopek izdaje gradbenega dovoljenja bi moral zatrjevati tudi, kateri zakoni ali določila ustave so kršeni s konkretnim prostorskim načrtovanjem, ki je podlaga za konkretno gradnjo. Skupaj s pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti bo moral vložiti tudi ustavno pritožbo. Od sprejema tega stališča Ustavnega sodišča še ni bilo primera, ki bi ga Ustavno sodišče na podlagi tako priporočenega postopka obravnavalo, saj »izčrpavanje« pravnih sredstev »izčrpava« tudi potencialne pobudnike in traja, traja…
