Predvsem pri umeščanju objektov v prostor se pogosto dogaja, da se pojavijo interesne skupine prebivalstva, ki procesu nasprotujejo ali v njem uveljavljajo svoje drugačne interese. Rečemo jim civilne iniciative ali lokalne pobude. To pa ni pravno opredeljen pojem, temveč pogovorni pojem, ki pa je napolnjen z določeno, vsem razumljivo, vsebino. Kot pojav vsekakor ni zanemarljiv, saj število lokalnih pobud v zvezi z urejanjem prostora in umeščanjem raznih objektov v prostor ter varstvom okolja, narašča.
Bistvene značilnosti so, da gre za skupino posameznikov, ki ima interes v družbenem prostoru nekaj doseči, izraziti določeno mnenje, vplivati na določeno odločitev in njeni člani menijo, da bodo skupno lahko dosegali večji vpliv. Kot lokalna pobuda se poimenujejo in razglasijo, ponavadi medijsko, sami. Sam pojem civilna iniciativa oziroma lokalna pobuda pa naj bi odražalo njen neoblastni in nepolitični značaj in poudarjalo komponento ljudskosti ali lokalnosti v smislu, da skupina zastopa del prebivalstva, ki je večji od same skupine in da je njeno delovanje v širšo korist (lokalnega) prebivalstva. Časovno so lahko kratkotrajne sli dolgoročnejše.
Jedro začetne skupine posameznikov združuje posameznike, ki s stališča svoje družbene odgovornosti, ne zmorejo več tolerirati določenih nepravilnih ravnanj in se odločijo, da začnejo ukrepati. Seveda, gre lahko tudi za bolj skupinsko zaščito neposrednih zasebnih interesov (če določen predviden poseg neposredno prizadeva njihovo lastnino) – »nimby« efekt (not in my backyard). Posledično so v družbi take lokalne pobude tudi slabše sprejete.
Lokalna pobuda si želi izboriti prepoznavnost problema, na katerega opozarja, želi pridobiti širšo družbeno naklonjenost ter na neformalen način skuša izboriti položaj »sogovornika« odločevalski strukturi in skozi to svoj cilj.
Naraščajoče število lokalnih pobud posledica odsotnosti prakse kolektivno uresničljivih pravic lokalne samouprave v lokalni skupnosti (kljub zakonsko širokim možnostim: zbor občanov, referendum, ljudska iniciativa). Zato se lokalne pobude pojavljajo kot samonikla oblika aktiviranja državljanov za dosego demokratičnega sodelovanja v procesih odločanja.
Kako lahko formalno izražajo svojo voljo?
Ključna in osnovna za ukrepanje je dobra informiranost. Danes z informiranostjo ne more biti več problema. Tudi če dejansko primanjkuje kvalitetne informiranosti o pomembnih zadevah v lokalnem okolju, lahko vsak na enostaven način pride do ustreznih informacij. Zato je pomembno, da se v lokalnem okolju, ko opazimo, da se nekaj nenavadnega dogaja, ustrezno informiramo. Na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja lahko pridobimo vse informacije, s katerimi razpolagajo organi in javni subjekti. Sklicujoč se na ta zakon lahko pridobimo informacije po telefonu, po elektronski pošti ali pa pisno. Vsak organ mora imeti namreč zadolženo osebo, ki je posebej pristojna tudi za podajanje informacij javnega značaja. Najbolje pa se je kar pisno nasloviti na organ v obliki dopisa, pri čemer je potrebno navesti, da zahtevamo informacije na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in v kakšni obliki in na kateri naslov želimo informacijo prejeti. Organ je dolžan odgovoriti v roku 20 delovnih dni. Če pa v tem roku ne odgovori se lahko pritožimo na Informacijskega pooblaščenca (http://www.ip-rs.si ). Po prejemu odgovora, lahko raziskujemo zadeve naprej z novimi zahtevki za dostop do informacij javnega značaja pri istem ali drugih organih.
Nadalje pa je v lokalnem okolju za pridobitev širše podpore in ukvarjanja s problemom, možnost sklica zbora občanov. To je najbolj neposredna in neformalizirana pri odločanju v lokalni skupnosti, ki jo določa Zakon o lokalni samoupravi. Občani na zboru obravnavajo posamezne zadeve, oblikujejo stališča, dajejo predloge, pobude, mnenja ali odločajo. Podrobneje mora pravila glede zbora občanov določiti statut občine in sicer glede zadev, ki jih obravnavajo občani na zboru, o njih oblikujejo svoja stališča, dajejo predloge, pobude in mnenja ali o njih odločajo, način vložitve zahteve in postopek odločanja o sklicu zbora občanov, če sklic zahtevajo volivci, način sklica, število volivcev, ki morajo sodelovati na zboru, da so stališča, pobude, mnenja ali določitve veljavno sprejete ter kako sprejeta stališča, predlogi, pobude in mnenja ali odločitve zavezujejo občinske organe. Zbor občanov je najbolj primeren v manjših lokalnih skupnostih, v večjih pa je zato predvidena možnost sklica zbora občanov le za posamezen del občine. Zbor občanov skliče župan na lastno pobudo, pobudo občinskega sveta ali sveta ožjega dela občine, mora pa ga sklicati če je tako predpisano z zakonom, statutom občine ali če tako zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v občini oziroma njenem posameznem delu.
Peticija je tudi ena od neformalnih oblik izražanja volje občanov. Peticija v najširšem pomenu označuje pravico posameznika ali skupine državljanov do pošiljanja pisnih vlog predstavniškemu telesu ali izjemoma drugim organom oblasti. Pravico do peticije pri nas določa ustava, ki določa, da ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Pri tem ne določa izrecno naslovnikov, zaradi česar je mogoče peticije naslavljati različnim organom oziroma telesom, ne le predstavniškim in drugim državnim organom. Omejitev izhaja le iz same vsebine peticije – ker mora biti splošnega pomena, se lahko vloži le pri organu oziroma organizaciji, ki opravlja take naloge. Zakon o lokalni samoupravi ne govori o peticiji, vendar pa ta pripada državljanom po sami ustavi. Tako lahko statut občine posebej ureja pravico do peticije in ni ovir, da ne bi določil tudi večjo odzivnost naslovnika na peticijo. Na državnem nivoju se lahko peticija naslovi na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti državnega zbora Republike Slovenije, na lokalnem nivoju pa ima občina tudi lahko ustanovljeno komisijo za peticije, kamor se naslovi peticija. Žal pa se pravica sama izčrpa že s samo vložitvijo, saj ustava, niti drug zakon ne določata, da je organ dolžan odgovoriti na peticijo. Po drugi strani pa so organi že na podlagi Uredbe o upravnem poslovanju dolžni odgovoriti na vse dopise, ki jih prejmejo v fizični ali elektronski obliki, razen če so šikanoznega značaja in sicer v roku 15 dni po prejemu tega.
