Pri pravni ureditvi prostorskega načrtovanja v smislu šibke nadzorne funkcije predstavlja praktična odsotnost pravnih sredstev. Prostorski načrti so splošni akti in kot taki so lahko podvrženi le presoji pred Ustavnim sodiščem. Posamezniki ali njihove organizacije lahko v tem postopku sprožijo le postopek presoje ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. Za to morajo izkazovati pravni interes v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču. Po tem je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, katerega oceno se predlaga, neposredno posega v pravice, prave interese oziroma v pravni položaj pobudnika. Vendar pa je v letu 2007 prav na področju prostorskih aktov Ustavno sodišče zavzelo zelo ozko tolmačenje tega določila. Z odločbo U-I-275707 se je postavilo na stališče, da je za izkazovanje pravnega interesa v tovrstnih zadevah potrebno predhodno izčrpati vsa pravna sredstva. Ker v postopku prostorskega načrtovanja teh ni, je edini postopek, v katerem bi bilo možno »izčrpati pravna sredstva« postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki bi se izvajal na podlagi sprejetega spornega prostorskega načrta. V ta postopek se lahko vključi tretja oseba le ob izkazovanju pravnega interesa, zato je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zelo težko doseči položaj stranskega udeleženca. Torej je praktično nemogoče priti tudi do ustavne presoje skladnosti prostorskega načrta z ustavo in zakoni. Tak način pravnega varstva v postopku prostorskega načrtovanja ni ustrezen, je povsem neučinkovit in zato dejansko odsoten. Prostorsko načrtovanje je tako v celoti prepuščeno zakonsko določenim nosilcem načrtovanja in oblastnim mehanizmom nadzora. Javnost pa ima tako zelo marginalen, v praksi pa dejansko nikakršen vpliv na proces in vsebino načrtovanja. Posebej je to problematično zaradi zakonske ureditve ravnanja nosilcev urejanja prostora pri občinskem prostorskem načrtovanju. Ti so v procesu občinskega prostorskega načrtovanja pozvani, da v roku 30 dni podajo smernice – če tega ne storijo, se šteje, da jih nimajo (47. člen Zakona o prostorskem načrtovanju). Podobno je v procesu priprave državnega prostorskega načrtovanja. Torej molk pomeni strinjanje.
Nadalje tudi ni zagotovljeno pravno varstvo v postopku celovite presoje vplivov na okolje. 40. člen ZVO-1 določa, da je treba v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje – enako določa tudi 16. člen Zakona o prostorskem načrtovanju. Podlaga za njegovo izvedbo je okoljsko poročilo, ki je v procesu prostorskega načrtovanja na vpogled javnosti hkrati ob javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka prostorskega načrta (z možnostjo dajanja pripombe in predlogov). Vendar pa javnost nima pravice do pravnih sredstev zoper odločbo ministrstva, s katero ta zaključi postopek celovite presoje vplivov na okolje in potrdi sprejemljivost vplivov. Po 46. členu Zakona o varstvu okolja je v zvezi z občinskim prostorskim načrtom možno sprožiti upravni spor. Vendar kaže, da ima to pravico samo občina kot pripravljalec plana. Torej bi bila sprožitev upravnega spora za druge akterje procesno bistveno težavnejša. Glede celovite presoje vplivov na okolje pri pripravi državnega prostorskega načrta pa se zoper odločbo pristojnega ministrstva glede sprejemljivosti vplivov o pritožbi odloči kar vlada. Komentar Zakona o varstvu okolja pravi, da ni jasno ali je postopek celovite presoje vplivov na okolje upravni postopek, vendar pa se nagiba k temu, da bi šteli kot upravni postopek »sui generis«.
Tako tudi v procesu celovite presoje vplivov na okolje javnost ne more dostopati do pravnih sredstev, kar pa je posebej problematično glede na to, da tudi v tem postopku molk »varuhov« različnih dobrin pomeni strinjanje z okoljskim poročilom. Namreč po prejemu osnutka okoljskega poročila so pristojna ministrstva in druge organizacije, ki so glede na vsebino plana pristojne za posamezne zadeve varstva okolja ali rabo naravnih dobrin, krajine, varstva zdravja in varstvo kulturne dediščine, dolžna v roku 21 dni pristojnemu ministrstvu posredovati pisno mnenje o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje s stališča njihove pristojnosti. Če tega ne storijo, se šteje, daje okoljsko poročilo ustrezno. Tudi pri presoji vplivov na okolje tako molk pomeni strinjanje.
Ob taki zakonski ureditvi bi bilo nujno, da bi imela javnost ali nevladne organizacije s področja urejanja prostora možnosti »nadzora« skozi ustrezna pravna sredstva, ki pa jih sedaj ni. Urejanje prostora bi se moralo prepoznavati kot področje javnega interesa, na katerem tudi nevladne organizacije s tega področja lahko pridobijo status delovanja v javnem interesu. Prav tako bi bilo smiselno, da bi imele pravico, po zgledu ureditve iz Zakona o ohranjanju narave sodelovati v vseh upravnih in sodnih postopkih s področja prostorskega načrtovanja. To bi bila tako dejanska varovalka v smislu varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora za primere, ko pristojne službe ne odreagirajo (ali zaradi prezasedenosti ne morejo odreagirati) v roku 21 oziroma 30 dni. Dolžnost države, ki se lahko na zakonski podlagi zgolj »pasivno« izvaja (ne izvaja) je potrebna še večjega nadzora kot sicer.
