Predlog Zakona o gradbeni inšpekciji, ki je v javni razpravi do 5.9.2011 terja odziv širše javnosti, saj pomeni zniževanje standarda doseženih splošnih pravic. Gre za povsem nov zakon, saj je bilo doslej delovanje gradbene inšpekcije, ki deluje v okviru Ministrstva za okolje in prostor urejeno s krovnim Zakonom o inšpekcijskem nadzoru in predvsem Zakonom o graditvi objektov ter drugimi področnimi predpisi. Dejstvo je, da je kadrovsko osiromašena gradbena inšpekcija zasuta z delom in, tudi ob številnih predpisih, ki jih mora izvajati, zato relativno neučinkovita, kakor predlagatelj zakona sam uvodoma ugotavlja. Zato je namen novega zakona poenostavitev dela gradbenih inšpektorjev in s tem povečanja njihove učinkovitosti. Vendar pa se predlagatelj tega ni lotil pri izvoru problemov – vzrokih za velik pripad zadev in kadrovsko organizacijski šibkosti, temveč pri krčenju pravic občanov glede dostopa do inšpekcijskega postopka ter pravic vic in dolžnosti v samem postopku.
Namreč inšpekcijski organ že dalj časa ne zmore izpolnjevati vseh dolžnosti, ki mu jih nalaga zakonodaja. Pri tem izpostavlja predvsem tudi splošne dolžnosti, kot so spoštovanje Uredbe o upravnem poslovanju, po kateri mora organ na vsako pismo odgovoriti, podajanje pojasnil institucijam kot so Varuh človekovih pravic, Komisiji za preprečevanje korupcije ali Računsko sodišče, dajanje informacij javnega značaja, odločanje v rokih, ki veljajo za upravni postopek. Tako dejansko inšpektorat deloma nezakonito posluje.
Razlogi, ki jih predlagatelj zakona uvodoma opisuje, so dejansko realni in je velika neučinkovitost gradbene inšpekcije resen problem za stanje v prostoru, za varovanje skupnih interesov v urejanju prostora in ne nazadnje tudi pravic posameznikov. Vendar pa gre predlog zakona pri iskanju rešitev v napačno smer, saj se ravno posameznikom radikalno omejujejo dosedanje pravice. Namesto reševanja organizacijskih in kadrovskih težav za boljši nadzor, predlagatelj spreminja normativno ureditev, v dokajšnji meri tako »da doslej nezakonito stanje uredil z zakonom, s čimer bo postalo delovanje zakonito«. Urejanje v smislu določanja takih neutemeljenih izjem od splošnih pravil vzpostavlja napačen vzorec normativnega urejanja, ki je povsem v nasprotju z Resolucijo o normativni dejavnosti. Tako predlog zakona podaja rešitve v naslednjih smereh:
– prenos dela inšpekcijskega nadzora na lokalno raven, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da to pomeni le prenos kadrovsko organizacijskih težav na drug nivo, ne pa reševanje;
– za gradbeno inšpekcijo ne bo veljalo določilo 18. člena Uredbe o upravnem poslovanju, kar pomeni, da organ ne bo več odgovarjal na pisma občanov;
– za gradbeno inšpekcijo se ukinja določilo 1. in 2. odstavka Zakona o inšpekcijskem nadzoru, po katerem mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih, obravnavati pa mora tudi anonimne prijave, razen če iz okoliščin izhaja sum, da so prijave neresne oziroma lažne;
– položaj prijavitelja na novo ureja z definiranjem »zainteresirane osebe«. To je oseba, ki lahko vloži pobudo za začetek inšpekcijskega postopka, če izpolnjujejo pogoj izkazanega interesa za izvedbo inšpekcijskega postopka, ker bi njegova opustitev otežila izvrševanje njegovih pravic. To pomeni, da bo moral prijavitelj dokazovati, da konkretno nepravilno ravnanje nekoga otežuje izvrševanje njegovih pravic. Zainteresirana oseba ima pravico do enega odgovora inšpekcijskega organa, pod pogojem, da odgovor plača. Zainteresirana oseba ne more postati stranski udeleženec v inšpekcijskem postopku;
– omejujejo se obveznosti odgovarjanja inšpekcijskega organa Varuhu človekovih pravic, Komisiji za preprečevanje korupcije in Računskemu sodišču ter po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja;
– izvedba izvršbe se bo prenesla na izvršitelje;
– glede izkazovanja gradbenega in uporabnega dovoljenja se dokazno breme prevaljuje na lastnika objekta. Če teh dokumentov na zahtevo inšpektorja ne predloži, se šteje, da jih nima. To nasprotuje trendu odpravljanja administrativnih ovir za občane, saj se vsi postopki, ki se tičejo pridobivanja podatkov, s katerimi državni organi razpolagajo, v zadnjih letih prenašajo na državne organe. Posebej nerazumno pa je, ker predlagatelj to ureditev predlaga, ker pravi, da pridobivanje teh listin »v praksi zaradi nepopolnih, neobstoječih in uničenih arhivov velikokrat ni mogoče, predvsem pri starejših objektih«. Če je razlog neobstoja ustreznih listinskih dokumentov neurejenost arhivov, potem bo za posameznika še toliko težje, da bi to predložil, še manj utemeljeno je, da ga zaradi tega zadenejo posledice;
– možnost izdaje ustne odločbe je bistveno širša kot jo v zelo izjemnih primerih dopušča Zakon o splošnem upravnem postopku (če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki pa so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varstvo ali za premoženje večje vrednosti). Tudi v tem primeru pa je treba izdati tudi pisno odločbo v 8 dneh od ustne odločbe. Predlog Zakona o gradbeni inšpekciji pa ustno odločbo posebej ureja in sicer inšpektor lahko ustno odločbo sporoči stranki tudi po telefonu ali kot sporočilo preko elektronske pošte, pri čemer začne učinkovati z dnem njene sporočitve zavezancu, od tedaj dalje pa teče tudi osemdnevni rok za pritožbo. Pri tem določa še splošno pravilo za vse odločitve, po katerem sme inšpektor izdati odločbo, ne da bi dal stranki možnost, da se seznani z dejstvi, okoliščinami in dokazi, ki so pomembni za izdajo odločbe, ter ne da se stranka o njih izreče.
