Nature-based Solutions ali »Rešitve ki temeljijo na naravi«

Kaj so rešitve, ki temeljijo na naravi? Preden lahko dogovorimo na to vprašanje, je potrebno postaviti okvir trenutnega stanja našega planeta, ki je vse bolj podvržen posledicam »razvijajoče« se človeške družbe. Eden od najbolj perečih problemov današnjega časa so podnebne spremembe in pa negativni učinki ter posledice teh sprememb na naravo in na človeško skupnost. Požari, erozije, poplave in suša so le eden od tipičnih in tudi najbolj udarnih pojavov, katerim smo priča vse pogosteje. Degradacija narave pa zmanjšuje kapacitete le-te za regulacijo in blaženje takih pojavov. Soočamo se torej z dvojno krizo, tj. krizo podnebnih sprememb in pa upada biotske raznovrstnosti.

Z namenom lažjega razumevanja narave in njenih sestavnih delov, ter kakšne koristi prinaša naši družbi, so se v zadnjih letih popularizirali termini kot so npr. »ekosistemske storitve« in »naravni kapital« – termini, ki skušajo prevesti esencialne elemente narave v pojmovno mrežo trenutne mentalitete družbe – predvsem pa njihovih odločevalcev.

Eden od teh je tudi pojem »Nature-based solutions«, ali slovensko »rešitve temelječe na naravi«. Kaj pomeni ta izraz? Rešitve, ki temeljijo na naravi, so ukrepi za zaščito, trajnostno upravljanje in obnovo naravnih in spremenjenih ekosistemov, ki učinkovito in prilagodljivo obravnavajo družbene izzive, hkrati pa zagotavljajo dobro počutje ljudi in koristi biotske raznovrstnosti. Gre torej za pristop, kjer se upošteva naravne danosti narave, predvsem pa funkcionalnost njenih ekosistemov ter uporabo njihovih storitev (skladiščenje CO₂, stabilizacija prsti, zadrževanje nutrientov, itd.) pri blaženju učinkov podnebnih sprememb. Praktična aplikacija tega pristopa bi se lahko odražala v rešitvah kot so ohranjanje več zelenih površin in dreves v mestih ter posledično zmanjšanje lokalne temperature, sajenje domorodnih rastlin na golih pobočjih ter s tem preprečitev plazov, obnova naravnih sipin za blaženje posledic tsunamijev, ohranjanje naravnih vodotokov ter posledična preprečitev poplav, naravna filtracija vode in še bi lahko naštevali. Take rešitve bi torej postavile ohranitev in obnovo ekosistemov na prvo mesto, kar bi blažilo učinke podnebnih sprememb na ljudi in obenem omogočalo ohranjanje biotske raznovrstnosti. Poleg sprememb v naših energetskih, urbanih in industrijskih sistemih lahko tako rešitve, ki temeljijo na naravi, igrajo ključno vlogo pri obeh krizah.

Enostavno to pomeni, da naravi pustimo, da se obnovi in jo pri tem podpremo, istočasno pa moramo obnoviti naravne sisteme, ki smo jih že poškodovali ali uničili. Temu se posveča Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, pripravlja pa se pravno zavezujoča ureditev za obnovitev – Restoration Law (okvirni kažipot glede ciljev in vsebine tega zakona je bil nedavno v javni razpravi).

Vendar pa, ali je ta koncept na naravi temelječih rešitev res nekaj novega v zgodovini človeštva? Ali ne gre morda zgolj za harmonično bivanje v naravi in z naravo – nekaj, kar je v zavesti domorodnih ljudstev že od nekdaj? Smo se res tako oddaljili od narave, da potrebujemo za razumevanje koristi narave vzpostaviti termine kot so »na naravi temelječe rešitve«?