Konvencija, ki jo poimenujemo Aarhuška konvencija določa temeljne standarde glede dostopa do informacij na področju okolja, sodelovanja javnosti v postopkih odločanja glede okolja in učinkovitega varstva navedenih pravic. Kogar konvencija podrobneje zanima, si lahko pogleda tudi priročnik za izpolnjevanje Aarhuške konvencije (v angleščini). Ključno za razumevanja mesta konvencije v slovenskem pravnem redu je naslednje. Ustava RS določa, da mora država v svoje predpise povzeti določila mednarodnih pogodb, vendar se sklenjena konvencija oziroma mednarodna pogodba uporablja tudi neposredno, če ni povzeta v noben predpis. Vendar pa so prav glede Aarhuške konvencije določene omejitve glede njenega neposrednega uporabljanja, čeprav so njene pravice dokaj konkretno in določno opredeljene. Namreč sama konvencija določa, da se njena vsebina izvršuje tako, da država pogodbenica sprejme potrebne zakonodajne, ureditvene in druge ukrepe, ki pomenijo uskladitev s konvencijo za izvajanje te konvencije o informacijah, udeležbi javnosti in dostopu do pravnega varstva. Tako je večina vsebine konvencije povzeta v Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Zakon o varstvu okolja, Zakona o ohranjanju narave. Vendar pa vsebina konvencije v teh predpisih ni zajeta v celoti. Zato bi se lahko v delih, za katere bi se ugotovilo, da jih zakoni ne povzemajo, upravičeno zainteresirani lahko sklicevali neposredno na določila Aarhuške konvencije (odločba Ustavnega sodišča U-I-386/06). Pomanjkljiv prenos Aarhuške konvencije v slovensko zakonodajo se nanaša predvsem na sodelovanje javnosti, kakor tudi glede dostopa do sodnega varstva.
Arhuška konvencija določa temeljna načela sodelovanja javnosti, med katerimi so najpomembnejša:
1. čim zgodnejše vključevanje javnosti (na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte);
2. zagotovitev ustreznega časovnega obdobja za posamezne faze udeležbe javnosti;
3. pri odločitvah se ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti ter odločitve utemelji.
Na področje urejanja prostora se konvencija nanaša posredno. Določa namreč, da mora država zagotoviti izpolnjevanje navedenih načel tudi pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem. To je podrobneje določeno v 6. členu Zakona o varstvu okolja, ki določa, da država in občina pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov, ki se nanašajo na varstvo okolja, omogoča tudi sodelovanje javnosti. Tako Zakon o prostorskem načrtovanju določa način sodelovanja javnosti, ki pa ne dosega standardov Aarhuške konvencije.
