Po javni razpravi osnutka novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) v novembru 2020, je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo predlog zakona, v katerem pa ni več določila o sodnem varstvu glede izvedbenih prostorskih aktov – 58. člena. Ta v veljavnem ZUreP-2 omogoča NVO s statusom v javnem interesu (na področju varstva okolja, ohranjanja narave, urejanja prostora in varstva kulturne dediščine) in drugim prizadetim osebam, začetek upravnega spora zoper izvedbene prostorske akte. Mreža za prostor taki izločitvi člena nasprotuje in je na ministrstvo naslovila zahtevo po ponovni javni obravnavi, saj gre za bistveno spremembo glede na objavljeni osnutek.
Sodno varstvo zoper izvedbene prostorske akte je bilo vključeno v urejanje prostora z ZUreP-2 v letu 2017, ker gre pri prostorskih aktih za odločitve, ki imajo velik vpliv na okolje (npr. namenska raba prostora ali izvedbeni pogoji, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, lego in velikost), kar je v skladu tako z Aarhuško konvencijo, ki zagotavlja učinkovit dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, kot z načelom pravne države po Ustavi RS. Prostorski načrti so kot splošni pravni akti pravno zavezujoča osnova za bodoče projekte in način njihove umeščenosti, kar v veliki meri definira bodoče projekte. Pravno varstvo, ki bi moralo biti zagotovljeno v okviru presoje vplivov projektov na okolje (po Direktivi o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje – 2011/92/EU in 2014/52/EU) v zvezi s tem torej znotraj procesa prostorskega načrta ni bilo zagotovljeno. Zaradi tega je s strani Evropske komisije tekel tudi (predsodni) postopek kršitve te direktive zoper Slovenijo, saj s pravnimi sredstvi zoper gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja namreč ni bilo več možno izpodbijati umeščanja v prostor, ker je bil DPN sprejet kot dano in potrjeno dejstvo. Komisija je po tem, ko je država sprejela sistemsko rešitev 58. člena, postopek zaprla.
Varstvo pred Ustavnim sodiščem pa zaradi njegove narave ne moremo šteti kot učinkovito pravno sredstvo. Glede na to, da so prostorski akti sprejeti kot podzakonski splošni akti, je stališče Ustavnega sodišča, da je potrebno pred vlaganjem pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti izčrpati vsa pravna sredstva, torej iti do konca skozi postopek gradbenega dovoljenja, v katerem se seveda ne more izpodbijati prostorskega načrta, saj se ugotavlja le skladnost predvidene gradnje s prostorskim načrtom. Dodatno je pobudnikom izredno težavno pred Ustavnim sodišče izkazovati pravni interes.
Varstvo pred Ustavnim sodiščem tako v smislu varstva okolja v zvezi s prostorskimi akti ne predstavlja učinkovitega sodnega varstva in tudi ni namenjeno presoji tako konkretiziranih vsebin. Res, da so prostorski akti splošni pravni akti, vendar so neposreden temelj za priznanje pravic in obveznosti posameznika, vplivajo direktno na določenega posameznika – npr. podroben občinski prostorski načrt je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja za hišo, državni prostorski načrt je podlaga za umestitev objekta državnega pomena v prostor. Torej ni povsem splošen pravni akt, ampak ima tudi že določen vpliv na posameznika (npr. z določanjem namenske rabe in prostorskih izvedbenih pogojev za določeno parcelo, ki je v lasti posameznika).
Veljavno določilo 58. člena ima tudi ustrezne varovalke, določene so upravičene osebe, vsebine glede katerih je možno pravno varstvo in časovni okvir za vlaganje pravnega sredstva, ki je bistveno krajši (3 mesece za vložitev tožbe na Upravno sodišče), kot za varstvo pred Ustavnim sodiščem (eno leto od uveljavitve akta oziroma od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic). Kar bi bilo mogoče potrebno v določilu nadgraditi, je bolj jasna razmejitev varstva pred Upravnim in Ustavnim sodiščem. Podobno ima varstvo pred Upravnim sodiščem urejeno tudi Hrvaška.
Foto: Maja Simoneti
