Komentar Mreže za prostor na predlog novega Gradbenega zakona v javni razpravi
»Za doseganje ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma bo v naslednjih 10 letih potrebno nujno ukrepanje na vsakem od teh področij. Evropa svoje trajnostne vizije „dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ ne bo dosegla preprosto samo s spodbujanjem gospodarske rasti in iskanjem rešitev za obravnavo škodljivih stranskih učinkov z orodji okoljske in socialne politike. Namesto tega mora trajnost postati vodilno načelo za ambiciozne in usklajene politike in ukrepe v celotni družbi. Da bi omogočili preobrazbo, bo potrebno sodelovanje vseh vladnih področij in ravni ter koriščenje ambicioznosti, ustvarjalnosti in moči državljanov, podjetij in skupnosti. Evropa leta 2020 ima edinstveno priložnost pri vodenju globalnega odziva na izzive s področja trajnosti. Zdaj je čas za ukrepanje.« (Evropska okoljska agencija: Evropsko okolje: Stanje in napovedi 2020, povzetek str. 11)
Po tem, ko je Ministrstvo za okolje in prostor v javno razpravo dalo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Gradbenega zakona, se je čez deset dni premislilo, predlog umaknilo in dalo v javno razpravo kar nov Gradbeni zakon, a z istim gradivom. V Mreži za prostor podpiramo spremembe zakona v smislu popravkov in izboljšav, ki so se pokazale za potrebne skozi izvajanje zakona v letu 2018, nasprotujemo pa sprejemu novega zakona na tak način. Poudariti želimo, da tokrat ne gre za sistemsko prenovo področja. K pripravi novega sistemskega zakona bi se moralo pristopiti na osnovi evalvacije dosedanjega izvajanja zakona sistemsko, premišljeno in z vključitvijo široke strokovne in splošne javnosti v razpravo o potrebnih spremembah, kot todoloča Resolucija o normativni dejavnosti.
Spremembe Gradbenega zakona so se napovedovale tako rekoč od njegovega sprejema dalje tako zaradi različnih popravkov, in ker so se morda katere od rešitev izkazale za ne dovolj dorečene. V tem smislu spremembe in popravke pozdravljamo. Vendar pa ob tem novi Gradbeni zakon nepremišljeno »popušča« pri zagotavljanju trajnostnega urejanja prostora. Zavedati se moramo, da so varovalke v zakonih, omejitve v prostoru in pogoji za razvoj dejavnosti določeni z razlogom. Potrebni so za zaščito šibkih članov in skupnosti kot celote ter za razvoj skupnosti na omejenem prostoru. Skrbijo za to, da je razvoj dolgoročno vzdržen, ter da hkrati zagotavlja ekonomske koristi, prispeva k družbenemu razvoju in ohranjanju narave.
Urejanje prostora z dovoljevanjem graditve je področje, na katerem se najbolj očitno odražajo potrebe in interesi celotne skupnosti, zasebni interesi pa se morajo temu praviloma prilagoditi. Gradbeni zakon je zato pravni okvir, ki s svojo ureditvijo skrbi za to, da se v prostoru uresničuje ta širši družbeni interes, v okviru katerega pa se zadovoljujejo tudi zasebni interesi. Ob tem je treba upoštevati, da je prostor nedeljiv, in da je večina posegov v prostor nepovratne narave, zato negativne posledice spreminjanja stanja v prostoru – škoda in degradacije – praviloma postanejo breme celotne skupnosti. Zato je pomemben stabilen in jasen pravni okvir z uravnoteženimi varovalkami javnega interesa trajnostnega urejanja prostora, pravic in potreb posameznikov in družbe ter interesov trajnostnega gospodarskega razvoja.
Lahkotnost razumevanja koncepta priprave novega sistemskega zakona nasprotuje državotvornosti, ruši pravni red in zaupanje vanj. Kaže na veliko odtujenost od strokovnih skupin in prebivalcev, ki zakon uporabljajo, s tem pa se javnosti sporoča tudi, da njihova morebitna mnenja, kot v »procesu priprave novega zakona« tudi v nadaljnjem procesu sprejemanja, ne bodo upoštevana. Gradbeni zakon ne more biti normativno polje za uresničevanje seznama želja zgolj zasebnih interesov, saj se koristi izpolnitve takih želja privatizirajo, okoljska škoda in njeni stroški pa socializirajo.
Tak očiten primer je »odpustek« na postavitev dolgotrajnih skladiščnih in sanitarnih objektov brez gradbenega dovoljenja, pri čemer bo preverjanje skladnosti s prostorskim načrtom prepuščeno že tako preobremenjenim inšpektorjem. Ponovno se omejuje tudi vloga nevladnih organizacij kot zagovornikov interesov prihodnjih generacij pri trajnostnem urejanju prostora, varstvu okolja in narave. Tem spremembam, ki omogočajo nepopravljive posege v prostor, ne da se ustrezno prisluhne tudi glasu najširšega kroga deležnikov pri projektih, ki imajo večji vpliv na okolje (integralni postopek) v Mreži za prostor nasprotujemo.
Prav tako nasprotujemo določbam, ki so bile vključene v protikoronske zakone, in katerih izvajanje je Ustavno sodišče zadržalo. Zdi se nam prav, da je npr. za začetek gradnje okoljsko spornih projektov potrebno pravnomočno gradbeno dovoljenje, ali da imajo pri takih projektih varuhi javnega interesa še vedno tudi možnost negativnega mnenja. Nedomišljenost novega gradbenega zakona pa se kaže tudi v tem, da se v prehodnih določbah ne opredeli do določil interventnih zakonov, ki se nanašajo na integralni postopek, kar bo v praksi povzročalo zmedo, pravno negotovost in nepotrebno delo zaradi različnega razumevanja določil.
Oddane pripombe Mreže za prostor so dostopne tukaj.
Delovanje Mreže za prostor je bilo od avgusta 2009 podprto iz več projektov, izbranih na javnih razpisih za sofinanciranje vsebinskih mrež nevladnih organizacij na nacionalni ravni, ki so jih delno financirali Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo. Trenutni Podnebni program financirata Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz sredstev Sklada za podnebne spremembe. Koordinator Mreže za prostor je IPoP – Inštitut za politike prostora.