Do 1.2.2021 je v javni razpravi novi Zakon o varstvu okolja – ZVO-2. Z obrazložitvijo dolgo pol A4 strani ima novo besedilo zakona 175 strani in je brez označenih sprememb težko pregledno. Tako kot novi Gradbeni zakon in novi Zakon o urejanju prostora, tudi ta predlog ne vsebuje obrazložitve razlogov za sprejem novega zakona v skladu z Resolucijo o normativni dejavnosti, niti nima potrebnih uvodnih vsebin v skladu z Navodili za izvajanje Poslovnika Vlade Republike Slovenije št. 10, kar bistveno otežuje izvajanje pravice do sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov in podajanje komentarjev in pripomb, saj nove rešitve in razlogi zanje, niso pojasnjene. Glede na navedeno je vprašanje, ali je za javno razpravo na razpolago dovolj časa.
Kolikor je možno ugotoviti brez podrobnejšega pregleda ZVO-2 prinaša pomembne spremembe glede statusa NVO v javnem interesu ter dostopa do ključnih okoljskih postopkov:
- Spreminjajo se pogoji za pridobitev statusa NVO v javnem interesu na področju varstva okolja (237. člen) in sicer lahko pridobi ta status organizacija, ki poleg pogojev iz Zakona o nevladnih organizacijah, izpolnjuje tudi naslednje pogoje:
- da s svojim delovanjem pomembno prispeva k varstvu okolja, s tem, da dejavno sodeluje pri varstvu okolja, izvaja promocijo varstva okolja ali širi strokovno znanje na področju varstva okolja z izobraževanjem in vzgojo;
- če je društvo mora imeti najmanj 50 aktivnih članov, pri čemer je član aktiven, če je tekoče in za zadnji dve pretekli koledarski leti bil udeležen na zboru članov in plačal članarino;
- če je zavod mora imeti v tekočem in v dveh zadnjih letih ves čas zaposleni najmanj dve osebi s polnim delovnim časom, ki imata najmanj šesto raven izobrazbe in dve leti delovnih izkušenj s področja varstva okolja;
- če je ustanova mora imeti v tekočem in zadnjih dveh koledarskih letih najmanj 10.000 EUR premoženja v vsakem letu.
NVO z veljavnim statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja se morajo uskladiti v šestih mesecih po uveljavitvi zakona (297. člen), sicer jim status preneha. Pri tem se šteje, da organizacije izpolnjujejo pogoje, če je:
- v društvu posamezen član aktiven zadnje štiri mesece po uveljavitvi zakona bil udeležen na zboru članov in plačal članarino,
- zavod v zadnjih štirih mesecih po uveljavitvi zakona imel zaposleni najmanj dve osebi s polnim delovnim časom, ki imata najmanj šesto raven izobrazbe in dve leti delovnih izkušenj s področja ohranjanja narave ali
- ustanova v zadnjih štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona najmanj 10.000 EUR premoženja.
2. Spreminja se vloga NVO s statusom na področju varstva okolja v ključnih okoljskih postopkih – načeloma nimajo več priznanega položaja stranskega udeleženca, lahko vložijo le pritožbo zoper izdano odločbo in sicer:
- V postopku predhodne presoje vplivov na okolje je bila taka ureditev že doslej (51a. člen veljavnega ZVO-1, novi 90. člen), čeprav je Upravno sodišče nedavno odločilo, da ima NVO s statusom lahko položaj stranskega udeleženca v tem postopku (I U 1417/2019). Dobrodošla pa je sicer nova možnost javnosti do vpogleda vloge za predhodni postopek in dajanja mnenje v roku 30 dni.
- V postopku presoje vplivov na okolje oziroma izdaje okoljevarstvenega soglasja, NVO izrecno ni več stranski udeleženec, kot je bilo določeno doslej (64. člen veljavnega ZVO-1)temveč ima le pravico do pritožbe (novi 103. člen);
- Enako je določeno glede pravice v postopku okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzroči onesnaženje večjega obsega. 73. člen veljavnega zakona prizna tudi NVOjem položaj stranskega udeleženca, sedaj pa lahko vloži samo še pritožbo na koncu postopka (novi 114. in 122. člen);
- Smiselno enaka ureditev pa je tudi za okoljevarstveno dovoljenje za SEVESO naprave (novi 133. člen) in druge naprave (novi 129. člen), kjer veljavni zakon položaja NVO v postopkih ni ustrezno urejal.
Na novo je urejen tudi položaj zainteresiranih oseb in NVO v zvevzi z ugotavljanjem odgovornosti za okoljsko škodo ter preventivnimi in sanacijskimi ukrepi – tudi v tem postopku NVO ne more biti več stranski udeleženec, kot to določa veljavni zakon – vloži lahko samo pritožbo zoper odločbo (110e. člen veljavnega ZVO-1, novi 168. člen).
Z navedeno ureditvijo so bistveno skrčene pravice NVO s statusom v javnem interesu na področju varstva okolja, kot jih določa Aarhuška konvencija, saj samo vlaganje pritožbe brez možnosti predhodnega sodelovanja v postopku, izražanja mnenj v njem in s tem vplivanje na boljšo odločitev že tekom postopka, bistveno krni pravico do pravnega varstva.
Drugih sprememb je veliko, več dosedanjih poglavij je bistveno razširjenih – tako glede odpadkov in razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke, pogojev, ki so doslej manjkali, da bi lahko zaživelo določilo o razglasitvi degradiranih območij, podrobneje je določeno delovanje Eko sklada, nova je razlastitev v imenu varstva okolja (71. člen), spreminjajo se določila o obratovalnem in kontrolnem monitoringu (151. člen), dopolnjena so določila o odgovornosti za okoljsko škodo.
Kar glede na videz neopaznih, vendar pomembnih sprememb, pade v oči pa je to, da je iz zakona izginila opredelitev narave (Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.) čeprav Zakon o ohranjanju narave tega ne ureja. Med temeljna načela pa je na novo prišlo načelo krožnega gospodarstva (6. člen).
Žal ni nobenih sprememb na zagotavljanju večje kvalitete okoljskih poročil in Poročil o vplivih na okolje (87. in 94. člen), kakor tudi ne glede izvajanja občinske obvezne gospodarske službe glede javnih površin (233. člen), saj še vedno niso ustrezno vključene zelene površine in opredeljeno celovitejše upravljanje.
Nekatera določila pa ob prvem hitrem branju porajajo samo vprašanja in bi nedvomno terjala dodatne obrazložitve razlogov za take ureditve, saj sicer zbujajo le nelagodje. Tako je določilo o izključitvi uporabe zakona v celoti v določenih izrednih primerih (4. člen), za katere je praviloma težko določiti, kje se začnejo in kje končajo. Nadalje je novo javno pooblastilo organom za podeljevanje soglasij in dovoljenj (143. člen), po katerem lahko ministrstvo pravni osebi, ki deluje na področju varstva okolja podeli pooblastilo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ali okoljevarstvenega dovoljenja. Prav tako je težko razumeti kontekst določila o usposabljanju (239. člen), ki sicer na prvi pogled zgleda dobrodošlo.
Temeljno določilo za varstvo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja (14. člen veljavnega ZVO-1) pa se je samo preselil med kasnejšo vsebino zakona (231. člen).
Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora.
Na Mreži za prostor smo zbrali komentarje naših članic in jih strnjene posredovali na Ministrstvo za okolje in prostor. Komentarje Mreže za prostor lahko najdete tukaj.
Foto: Nina Plevnik
