Po 1. juniju 2018 bodo uveljavljeni drugačni postopki prostorskega načrtovanja in dovoljevanja gradenj, z več pravicami zainteresirane javnosti. Nova Zakon o urejanju prostora in Gradbeni zakon z na novo določenimi postopki v večji meri integrirata okoljske postopke, večja pa je tudi vloga javnosti, civilnih iniciativ in nevladnih organizacij. V okviru novih rešitev sodelovanja javnosti, ki sta jih spodbudila tudi Evropska komisija z uradnim opominom in Računsko sodišče z revizijo učinkovitosti urejenosti postopka prostorskega načrtovanja občin bo pod določenimi pogoji možno uveljavljati tudi varstvo pred Upravnim sodiščem.
Novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) združuje prostorsko načrtovanje tako na državni, regionalni kot občinski ravni. Sodelovanje javnosti uvršča med temeljna načela (11. člen) in sicer morajo pristojni organi javnosti omogočiti zgodnje in učinkovito sodelovanje. O postopkih priprave in spremembe prostorskih aktov morajo javnost obveščati tako, da je mogoča njihova pravočasna in vsebinsko ustrezna obravnava. Do podanih predlogov, pripomb in mnenj se mora organ opredeliti in o tem obvestiti javnost. Javnost se seznanja in podaja pripombe praviloma prek storitev prostorsko informacijskega sistema. Zoper prostorske izvedbene akte ima vsakdo, ki izkaže pravni interes, pravico do vlaganja pravnih sredstev v skladu s tem zakonom. Za nevladne organizacije, ki imajo aktiven status v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali kulturne dediščine se pravni interes šteje za izkazanega po samem zakonu.
Javnost je opredeljena kot eden izmed udeležencev urejanja prostora, ki so še nosilci urejanja prostora, upravni organi in organizacije, strokovna in interesna združenja (41. točka 3. člena).
Zakon ureja status nevladne organizacije v javnem interesu na področju urejanja prostora. Status lahko pridobijo društvo, ustanova ali zavod, če njegov ustanovitelj ni država, občina ali druga oseba javnega prava ali politična stranka in je ustanovljena, je neodvisna od organov oblasti in političnih strank in aktivno deluje v širšem javnem interesu urejanja prostora najmanj dve leti (podrobnejše pogoje predpiše minister s pravilnikom). Nevladne organizacije s tem statusom lahko sodelujejo v postopkih prostorskega načrtovanja.
Sam zakon načelo sodelovanja javnosti podrobneje operacionalizira pri posameznih postopkih ali fazah načrtovanja:
Sodno varstvo (58. člen) pred Upravnim sodiščem (po Zakonu o upravnem sporu) je mogoče začeti zoper prostorske izvedbene akte kot splošne akte in sicer glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora, določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na rabo prostora, namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje ali velikost gradbene parcele ali glede najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti. Tožbo lahko vloži nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, pod določenimi pogoji pa tudi oseba zaradi varstva svojih pravic in koristi ali državno odvetništvo na zahtevo vlade. Rok za vložitev tožbe je tri mesece od uveljavitve prostorskega akta. Vložena tožba ne zadrži izdaje posamičnega akta, izdanega na podlagi načrta, zadrži pa njegovo izvršitev (o zadržanju odločitve do odločitve sodišča odloči sodišče). Ima pa vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega prostorskega izvedbenega akta nastale škodljive posledice, pravico zahtevati njihovo odpravo.
Krog stranskih udeležencev v postopku dovoljevanja gradenj pa širi tudi Gradbeni zakon in sicer če gre za integralni postopek, ki vključuje tudi okoljske postopke (54. člen). Stranski udeleženci v integralnem postopku so lahko tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave in civilna iniciativa. Izkaže se z 200 podpisi polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja ali sosednje občine, ki meji na območje gradnje, imenovati mora skupnega predstavnika, skupaj s podpisi pa mora predložiti tudi stališča v zvezi z nameravano gradnjo in poročilom o vplivih na okolje, ki ga bo zastopala v postopku. Civilna iniciativa v tem postopku skladnost nameravane gradnje s predpisi, ki urejajo varstvo okolja uveljavlja kot svojo korist.
Delovanje Mreže za prostor je bilo od avgusta 2009 podprto iz več projektov, izbranih na javnih razpisih za sofinanciranje vsebinskih mrež nevladnih organizacij na nacionalni ravni, ki so jih delno financirali Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo. Trenutni Podnebni program financirata Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz sredstev Sklada za podnebne spremembe. Koordinator Mreže za prostor je IPoP – Inštitut za politike prostora.