Ulice imajo poleg prometne tudi pomembno družbeno in kulturno vlogo. So prostor živahnega trgovanja in kulturne izmenjave. So tudi prizorišče družbenih bojev, kjer prebivalci udejanjajo skupno pravico do mesta. Predvsem pa so prostor vsakdanjega življenja in s tem eden najpomembnejših krajev, kjer se v mestih gradijo lokalne skupnosti in skupne identitete.
Tako je bilo tudi v južnokorejskem Seulu. Ozke uličice, ki jim Korejci pravijo golmokgil, so bile nekdaj središča skupnostnega življenja v mestu. Vendar so zaradi hitre urbanizacije v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma izginile. Hkrati z njimi so iz Seula izginile tudi lokalne skupnosti. Zamenjale so jih velikanske blokovske soseske z ograjenimi parkirišči in garažami brez ulic ter visokotehnološka in tekmovalna družba brez solidarnih skupnosti.
Vendar je v Seulu v zadnjem desetletju prišlo do pomembnih sprememb. Na eni strani so se okrepila civilnodružbena gibanja in lokalne pobude, ki se med drugim zavzemajo za zdravo življenjsko okolje, hodljive soseske in skupnostno povezovanje. Na drugi strani je tudi (ali pa prav zato) seulska mestna uprava krepitev lokalnih skupnosti prepoznala kot ključ do pravičnejšega in vzdržnejšega urbanega razvoja.
Tako se je znova okrepilo tudi zavedanje o družbeni in kulturni vlogi ulic. Urbana regeneracija sosesk Seowon Maeul in Samdeok Maeul v Seulu predstavlja uspešen primer ulične prenove, ki ni bila usmerjena zgolj na preoblikovanje uličnega prostora, ampak tudi na prenovo ulic kot prostora skupnostnega povezovanja. V obeh soseskah so se ulice še v času urbane regeneracije iz parkirišč spremenile v prostor otroške igre, vsakodnevnega srečevanja prebivalcev, sprehodov in oddiha, skupnostnih delavnic ali občasnih bolšjakov in uličnih festivalov.
Ključno vlogo pri tem je igralo zgodnje vključevanje prebivalcev v načrtovalski in odločevalski proces. Prebivalci so na načrtovalskih delavnicah ulice prepoznali kot skupno dobro in jih začeli v vsakdanjem življenju souporabljati kot skupnostni prostor. Tako sta se v obeh soseskah okrepili medsebojna povezanost prebivalcev in njihova skupnostna identiteta. Hkrati se je na načrtovalskih delavnicah okrepilo zaupanje med prebivalci, načrtovalci in mestno upravo, kar je omogočilo lažje vključevanje lokalne skupnosti v upravljanje soseske po zaključku urbane regeneracije.
Prav medsebojna povezanost, skupnostna identiteta in lokalna samouprava pomembno prispevajo k oblikovanju dolgoročno vzdržnih lokalnih skupnosti s tem k pravičnejšemu in vzdržnejšemu urbanemu razvoju nasploh. Seulske izkušnje z načrtovanjem ulične prenove in vključevanjem javnosti so lahko zato zanimive tudi za slovenska mesta in lokalne skupnosti.
O ulicah kot prostoru skupnostnega povezovanja v Seulu sva Cho Im Sik in Blaž Križnik nedavno objavila daljši članek Sharing Seoul: Appropriating Alleys as Communal Space through Localized Sharing Practices v posebni izdaji revije Built Environment o delitvi in souporabi prostora v mestih.
—
Fotografija: Soseska Seowon Maeul v Seulu / Foto: Choi Hongyi, 2015
The post Ulice kot prostor skupnostnega povezovanja: ulična prenova v Seulu appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.
Via:: IPoP RSS
