Nekje v 50tih in 60tih letih 20. stoletja, ko je industrija že več kot očitno ogrožala človekovo okolje, so pametne glave najprej v ZDA izumile presoje vplivov na okolje (PVO) kot način pravočasnega preprečevanja negativnih posledic posegov v prostor na okolje. Od takrat so nasledniki pionirjev PVO razvili koncept presojanja tako v ZDA, kot v drugih ekonomsko najbolj razvitih državah, že v 70tih tudi v Sloveniji.
Prenesli so ga na več ravni in področij – na politike, plane in projekte – ter izpostavili tudi pomen pravočasne presoje vplivov na družbo in posebej na primer tudi na zdravje. Previdnost pri odločanju o posegih v prostor se je nič kolikokrat potrdila za dobro razvojno taktiko. Celovite presoje strateških razvojnih dokumentov lahko preprečijo razvojne odločitve, ki vodijo v degradacije in nepovratno škodo in podprejo bolj sprejemljive poslovne in osebne odločitve. Kot sicer v življenju, vsak ‘ne’ še pomeni nujno konca, lahko pa je začetek bolj sprejemljivega razvoja in boljše zgodbe.
Je ohranjanje narave del varstva okolja ali ni? In kako varstvo okolja vgraditi v odločanje o razvoju? Nobenega pametnega dokaza ni, da bi lahko ohranjanje narave bilo bolj učinkovito, če bi izdelovalo svoje načrte razvoja. Načrti urejanja povodij na primer niso nič izboljšali upravljanja z vodo. Prav obratno. Zgodovina in domača praksa dokazujeta, da so prostorski načrti tisti, ki edini lahko za skupno mizo posadijo nosilce različnih interesov in oblikujejo celovito gledano skladne razvojne načrte. Kot je nedavno nekako ušlo novinarki Marjeti Kralj in direktorju Zavoda RS za varstvo narave dr. Dariju Krajčiču v članku v Dnevniku prostorsko načtovanje ni samo sebi namen in nima lastne programske agende, ampak uresničuje razvojne programe družbe. Slabše ko so ti povezani v procesu nastajanja, in bolj ko so podprti – zakodirani – s ‘svojo’ sektorsko zakonodajo, težje so uresničljivi v prostoru, kjer se srečajo z drugimi interesi in potrebami.
Kar se nam danes dogaja je posledica prepričanja, da je prostorsko planiranje, to je dolgoročno načrtovanje razvoja v prostoru, pravzaprav nepotreben poseg v svobodo odločanja posameznikov o razvoju in zgolj birokratska ovira na poti do realizacije idej. Prepričanje domuje v temeljih neoliberalne ekonomije in Hayekovi razlagi o prednostih ‘spontanega reda’, ki da ga ustvarja nenačrtovano sodelovanje posameznikov v svobodni tržni ekonomiji. V nasprotju z omejitvami, ki da izhajajo iz planiranega razvoja, ki je rezultat državnega, tudi socialističnega, planskega ekonomskega modela (F. A. Hayek, The Road to Serfdrom, 1945). Ta povojna mantra se je po novem zagonu, ki ga je dobila v 80tih letih prejšnjega stoletja, pred prelomom tisočletja v razvitih državah tržne ekonomije že precej obrusila in iztrošila. Pod vplivom prizadevanj za trajnostni razvoj in spopadanje s podnebnimi spremembami, krizo okolja ter splošno gospodarsko krizo, jo je začelo nadomeščati ponovno zavzemanje za koristi planiranja. Poglejte enkrat za hec kaj v tem pogledu državam priporoča OECD!
Hkrati so se apologeti svobodnega trga – tudi svetovalci slovenske vlade po osamosvajanju – preselili v manj razvite države in podaljšali življenje brezobzirnemu izkoriščanju okolja za interese kapitala. V zadnjih dvajsetih letih je to pri nas vplivalo na sistemsko in politično zmanjševanje pomena planiranja in zdaj žal pripeljalo že tudi do prvih resnih posledic v prostoru, ki jih ilustrirata tako primer nesreče v tovarni Kemis na Vrhniki kot tudi umeščanje lakirnice v občini Hoče-Slivnica.
Zdaj ne gre več zgolj za zastoje v procesih urejanja prostora, ki jih občasno povzročijo civilne iniciative in nevladne organizacije. Zdaj gre zares. Treba je vedeti, da je sistem presoje vplivov na okolje v preteklosti zaživel, ker so višji standard varstva okolja v 60tih zahtevali ljudje – volivci, ne zato, ker so ga razvili znanstveniki kot odgovor na resnične probleme družbe. Rešitve, večino njih, namreč tudi danes stroka že pozna, vprašanje je, če jih volivci in politika res hočejo.
Via:: IPoP RSS
